Ko postanemo sami sebi najstrožji kritik

Kako prepoznati notranjega kritika in razviti bolj podporen odnos do sebe?

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste naredili deset stvari dobro, zapomnili pa ste si samo tisto, ki vam ni uspela?

Da ste po uspešno opravljenem delu še ves večer razmišljali o eni pripombi?

Ali pa ste se znašli v situaciji, ko bi se morali postaviti zase, vendar ste raje molčali, ker ste se bali, da boste izpadli nesposobni, zahtevni ali sebični?

Morda ste si ob tem rekli:

»Spet sem vse pokvarila.«

»Zakaj nikoli ne znam prav odreagirati?«

»Drugi to obvladajo bolje kot jaz.«

»Saj nima smisla, da sploh kaj rečem.«

Če so vam takšne misli znane, ste verjetno že srečali svojega notranjega kritika.

In če mu pogosto verjamete, lahko njegov glas pomembno vpliva na to, kako doživljate sebe, svoje sposobnosti in odnose z drugimi.

Kdo je naš notranji kritik?

Notranji kritik je izraz za tisti del našega notranjega dialoga, s katerim sebe pretirano strogo ocenjujemo, obsojamo ali razvrednotimo.

Včasih nas opozarja na napake, drugič nas primerja z drugimi, tretjič pa nam že vnaprej napoveduje neuspeh.

Lahko se oglaša v obliki misli:

»Nisem dovolj dobra.«

»Tega ne bom zmogla.«

»Kaj si bodo mislili o meni?«

»Če naredim napako, bodo videli, da nisem sposobna.«

Notranji kritik pogosto govori tako prepričljivo, da njegovih sporočil sploh ne prepoznamo več kot misli. Doživljamo jih kot dejstva.

Toda misel o sebi še ni nujno resnica o sebi.

To, da si mislimo, da smo nesposobni, še ne pomeni, da to tudi smo.

In to, da smo naredili napako, še ne pomeni, da smo kot oseba manj vredni.

Kako prepoznamo, da ima notranji kritik prevelik vpliv?

Notranji kritik se ne kaže samo v tem, kaj si govorimo, temveč tudi v našem vedenju.

Morda opazite, da:

si težko odpustite napake in spodrsljaje;
svoje uspehe hitro zmanjšate, napake pa dolgo premlevate;
se pogosto primerjate z drugimi in pri sebi opazite predvsem pomanjkljivosti;
težko sprejmete pohvalo, ker menite, da si je ne zaslužite;
vsako pripombo hitro razumete kot dokaz, da niste dovolj dobri;
se ne upate postaviti zase ali jasno povedati svojega mnenja;
odlašate z nalogami, ker se bojite, da jih ne boste opravili dovolj dobro;
pogosto ugibate, kaj si drugi mislijo o vas, in predvidevate najslabše;
se težko sprostite, ker imate občutek, da bi morali vedno narediti še več.

Takšen notranji dialog je lahko zelo izčrpavajoč.

Namesto da bi nam pomagal pri učenju in razvoju, nas lahko zadržuje v dvomih, strahu in pretirani samokritičnosti.

Ko notranji kritik vpliva na naše odnose

Način, kako govorimo sami s seboj, lahko vpliva tudi na to, kako se odzivamo na druge.

Če smo do sebe zelo strogi, lahko postanemo posebej občutljivi za kritiko drugih ljudi.

Pripombo sodelavca, ki bi jo lahko razumeli kot predlog za izboljšavo, morda doživimo kot osebni napad.

Vprašanje starša lahko razumemo kot dvom o svoji strokovnosti.

Ob učenčevem neprimernem vedenju pa se lahko hitro pojavi misel:

»Očitno nimam nobene avtoritete.«

V takšnih trenutkih se ne odzivamo samo na dogodek, temveč tudi na pomen, ki smo mu ga pripisali.

Posledično se lahko umaknemo, pretirano opravičujemo, poskušamo vsem ustreči ali pa se začnemo braniti in napadati.

Zanimivo je, da se lahko za navidezno nasprotnimi vedenji skriva podoben strah: da nismo dovolj dobri, sposobni ali sprejeti.

Nekdo se zato nenehno prilagaja drugim, nekdo drug pa postane pretirano kritičen in obrambno naravnan.

Seveda takšnega vedenja ne moremo vedno pripisati notranjemu kritiku. Na naše odzive vplivajo tudi okoliščine, odnosi, pretekle izkušnje in trenutna obremenjenost.

Vendar nam lahko razumevanje lastnega notranjega dialoga pomaga, da se odzivamo bolj zavestno.

Kakšen zgled dajemo otrokom in učencem?

Pri vzgoji in izobraževanju je naš odnos do sebe še posebej pomemben.

Otroci in mladostniki se namreč ne učijo samo iz tega, kar jim govorimo, temveč tudi iz tega, kar pri nas opazujejo.

Predstavljajmo si učiteljico, ki učencem pogosto govori, da so napake del učenja.

Ko pa sama naredi napako, se pred njimi razjezi nase:

»Kako sem lahko tako neumna!«

Ali učiteljico, ki učence spodbuja, naj izrazijo svoje mnenje in se postavijo zase, sama pa se v odnosih s sodelavci nikoli ne upa postaviti meje.

Sporočila, ki jih predajamo z besedami, se lahko razlikujejo od tistih, ki jih predajamo z vedenjem.

To ne pomeni, da moramo biti kot odrasli popolni.

Prav nasprotno.

Otrokom in učencem lahko veliko damo tudi s tem, da jim pokažemo, kako ravnamo, ko nam nekaj ne uspe.

Lahko na primer rečemo:

»Tukaj sem naredila napako. Poglejmo, kako jo lahko popravim.«

Ali:

»Danes mi nekaj ni uspelo tako, kot sem želela. Razmislila bom, kaj lahko naslednjič naredim drugače.«

S tem pokažemo, da je mogoče sprejeti odgovornost za svoje ravnanje, ne da bi pri tem razvrednotili sebe.

Če želimo otroke učiti samospoštovanja, sprejemanja napak in zaupanja vase, je pomembno, da te veščine razvijamo tudi sami.

Kako zmanjšati vpliv notranjega kritika?

Cilj ni, da nikoli več ne bi bili kritični do sebe.

Zdrava samorefleksija nam pomaga prepoznati napake, sprejeti odgovornost in se učiti.

Težava nastane, ko se iz presoje svojega ravnanja premaknemo v razvrednotenje sebe kot osebe.

Namesto »To sem naredila narobe« začnemo razmišljati »Z mano je nekaj narobe«.

Kako lahko ta vzorec postopoma spreminjamo?

1. Prepoznajmo glas notranjega kritika

Prvi korak je, da postanemo pozorni na to, kaj si govorimo v zahtevnih situacijah.

Ko naredimo napako, doživimo zavrnitev ali prejmemo kritiko, se vprašajmo:

»Kaj sem si pravkar rekla?«

»Ali opisujem dejstvo ali se obsojam?«

»Ali bi enako rekla nekomu, ki ga spoštujem?«

Že samo prepoznavanje notranjega kritika nam lahko pomaga ustvariti nekaj razdalje do njegovih sporočil.

2. Ločimo dejstva od svojih razlag

Predstavljajmo si, da nam ravnateljica pove, da z našim poročilom ni zadovoljna.

Dejstvo je, da je izrazila nezadovoljstvo z določenim izdelkom.

Notranji kritik pa lahko doda:

»Nisem dovolj sposobna.«

»Zagotovo misli, da sem slaba učiteljica.«

»Nikoli ničesar ne naredim prav.«

Toda to so naše razlage, ne nujno dejstva.

Koristno se je vprašati:

»Kaj je bilo dejansko povedano?«

»Kaj sem si o tem razložila sama?«

»Katere druge razlage so še mogoče?«

Tako lahko zmanjšamo možnost, da bi posamezno pripombo spremenili v splošno sodbo o sebi.

3. Zamenjajmo obsojanje s podporo

Ko nam nekaj ne uspe, pogosto mislimo, da bomo z ostro samokritiko bolj motivirani za izboljšanje.

Toda pretirano obsojanje nas lahko ohromi, zmanjša zaupanje vase ali spodbudi izogibanje.

Podporen notranji dialog ne pomeni, da si zatiskamo oči pred napakami.

Pomeni, da se do sebe vedemo spoštljivo tudi takrat, ko nismo zadovoljni s svojim ravnanjem.

Namesto:

»Spet sem vse pokvarila.«

Lahko rečemo:

»To mi ni uspelo tako, kot sem želela. Kaj se lahko iz tega naučim?«

Namesto:

»Nikoli se ne znam postaviti zase.«

Lahko rečemo:

»Tokrat nisem povedala, kar sem želela. Naslednjič bom poskusila drugače.«

Razlika je pomembna.

Prvi način razmišljanja nas razvrednoti. Drugi nam omogoča, da prevzamemo odgovornost in ohranimo zaupanje v možnost spremembe.

4. Naučimo se sprejemati kritiko brez razvrednotenja sebe

Kadar imamo močnega notranjega kritika, lahko pripombe drugih še dodatno okrepijo naše dvome.

Zato je pomembno razvijati sposobnost razlikovanja med koristno povratno informacijo, subjektivnim mnenjem in neupravičeno kritiko.

Ni treba, da sprejmemo vsako kritiko.

Prav tako ni treba, da vsako zavrnemo.

Vprašamo se lahko:

»Ali je v tej pripombi kaj koristnega zame?«

»Na katero konkretno ravnanje se nanaša?«

»Kaj lahko izboljšam?«

»Česa mi ni treba sprejeti kot resnico o sebi?«

Ko znamo kritiko presojati, nam ni treba svoje vrednosti nenehno dokazovati ali braniti.

5. Dovolimo si biti nepopolni

Vsi delamo napake.

Vsi imamo področja, na katerih smo manj uspešni.

In vsi se kdaj znajdemo v situacijah, v katerih ne vemo, kako ravnati.

To ni dokaz naše nevrednosti, temveč del človeške izkušnje.

Samospoštovanje ne pomeni, da smo vedno zadovoljni s seboj.

Pomeni, da lahko sprejmemo tudi svoje pomanjkljivosti, ne da bi zaradi njih izgubili spoštovanje do sebe.

Ni nam treba biti popolni, da bi bili vredni.

Kakšen bi bil naš vsakdan brez nenehnega samoobsojanja?

Predstavljajmo si, da bi ob napaki namesto obsojanja začutili razumevanje in pripravljenost za učenje.

Da bi znali prepoznati svoje uspehe, ne da bi jih takoj zmanjšali.

Da bi lahko povedali svoje mnenje, tudi kadar se drugi z nami ne strinjajo.

Da bi znali postaviti mejo brez pretiranega občutka krivde.

Da bi kritiko lahko premislili, ne da bi nas povsem omajala.

In da bi se znali kdaj tudi nasmejati svojim spodrsljajem.

Notranji kritik morda ne bo nikoli povsem utihnil.

Lahko pa se naučimo, da mu ni treba vedno verjeti.

Ni pomembno samo, kaj nam govorijo drugi. Pomembno je tudi, kaj si o sebi govorimo sami.

In prav ta odnos lahko postopoma spreminjamo.

Razvijajte samozavest, notranjo stabilnost in bolj podporen odnos do sebe

Če želite bolje razumeti svoj notranji dialog in razvijati večjo notranjo stabilnost pri pedagoškem delu, vas vabim k dvema programoma profesionalnega usposabljanja KATIS.

Samozavesten učitelj – kako krepiti občutek lastne vrednosti pri sebi in pri učencih?

Na 8-urnem izobraževanju raziskujemo, kako samopodoba, občutek lastne vrednosti in omejujoča prepričanja vplivajo na naše razmišljanje, doživljanje in ravnanje.

Učimo se razvijati bolj podporen notranji dialog, večje zaupanje vase in konkretne pristope za krepitev občutka lastne vrednosti pri učencih.

Kritika, ki boli – kako ohraniti stabilnost in se učinkovito odzvati kot strokovni delavec?

Na 8-urnem izobraževanju razvijamo veščine za učinkovitejše soočanje s kritiko, uravnavanje čustvenih odzivov in ohranjanje notranje stabilnosti.

Posebno pozornost namenjamo razlikovanju med koristno in neupravičeno kritiko, podpornejšemu notranjemu dialogu ter spoštljivi in samozavestni komunikaciji.

Oba programa sta namenjena strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju, ki želijo krepiti svojo samozavest, samospoštovanje in kakovost odnosov.

Več informacij o programih in terminih najdete na www.saskaklemencic.com/katis.

mag. Saška Klemenčič
Izobraževanje in coaching