Ste ujeti v mit preobremenjenosti?

Ja, največkrat je to mit. V redkih primerih, ko to ni, pa obstajajo načini, kako to rešiti.

Zakaj menim, da je preobremenjenost mit?

1. Ker preobremenjenost velikokrat zamenjamo za jasnost. Imamo cel kup nalog in ker nimamo jasno določenih prioritet, smo zmedeni glede tega, kje naj se sploh lotimo stvari. Nimamo jasne hierarhije svojih prioritet in zato tudi nimamo postavljenih ciljev. Le-ti pa nam dajo jasnost, kaj je potrebno za dosego cilje in kakšne korake je potrebno narediti.
2. Nimamo fokusa. Če nimamo ciljev, tavamo od naloge k drugi, nobene se prav ne lotimo, zato smo zataknjeni na mestu, na začetku. Ničesar nimamo pokazati. Razen svojega občutka slabe volje, ki ob naši neučinkovitosti narašča kot vrela voda. Ko pride čez rob lonca, pa imamo občutek, da smo čisto prebremenjeni. Čeprav realno nismo še nič naredili.
3. Ker smo v resnici preobremenjeni bolj z mislimi kot z dejanskim delom. Držimo vse naloge »v glavi« in jih nikamor ne zapišemo. S tem izgubljamo zelo veliko energije, ker jih skoz držimo v mislih, da ne bi česa pozabili. Skratka, zelo smo miselno aktivni, rezultata pa je od tega bore malo. Ker, če nekaj držim v mislih, to še ne pomeni, da to tudi naredim. In ravno tu je problem: da smo več v glavi kot v akciji, da bi v praksi uresničili določene naloge.
4. Odlašanje in prestavljanje nalog nas akcijsko sicer razbremeni, nas pa obremeni miselno. Prestavljene naloge namreč ne moremo kar odmisliti. Stoji v ozadju in nas »opazuje«, »čaka na nas« in nam »nabija občutke krivde«. To nam pa v resnici vzame veliko več energije in dobre volje, kot če bi se naloge lotili takoj. Odlašanje z nalogami daje tudi prostor našemu razmišljanju. In pogosto tukaj ne gre za pozitivne, motivacijske misli. Bolj gre za ustvarjanje predstave, kako je ta naloga prezahtevna za nas in prebujanje dodatnih strahov, ali bomo zmogli. Črnih scenarijev, kaj bo, če nam ne uspe. Pomislekov in dvomov o svojih sposobnostih, in seveda izgovorov, zakaj tega ne moremo in zakaj ni mogoče… vse dokler nas ne pritisne rok in nimamo več izbire, treba je narediti. V času odlašanja raste napetost in stres, ki nas utruja. Če bi takoj sprejeli odgovornost in začeli reševati to nalogo, bi to napetost, to energijo, uporabili za uresničevanje naloge. Zlahka bi naredili to delo in to bi nas dodatno motiviralo. Prepričali bi se, da zmoremo.
5. Perfekcionizem oz. nerealna previsoka pričakovanja nas ženejo v to, da se preveč poglabljamo v detajle in tako izgubljamo čas in energijo z ne tako pomembnimi stvarmi. Pri tem pa se zgodi, da pozabimo na pomembne. Ali pa se stvari sploh ne lotimo oz. da je ne pripeljemo do konca, ker si ne upamo tvegati, da ne bi dosegli pričakovanega rezultata. Nenehni začetki in nedokončana opravila nam dajejo občutek, da skoz nekaj delamo, a nimamo kaj pokazati. Čas, zapravljen za malenkosti pa nam samo še potrjuje, da imamo veliko dela, ki mu nismo kos, in da se naloge samo kopičijo.
6. Mislimo, da »moramo« vse to narediti. Ta »moram« pritiska na naš perfekcionizem. Ker če nečesa ne opravimo, imamo lahko občutek, da nismo dovolj »pridni« in dovolj »dobri«. To pa ruši našo samopodobo, ker se počutimo neuspešne in ne ok. Verjamemo, da, če bi bili uspešni, bi znali vse te naloge stlačiti v svoj urnik in jih opraviti. In potem nas spravlja ob pamet, ko vidimo, da se nam urnik 3x na dan poruši in da, če bi mu želeli dosledno slediti, bi lahko pol dneva samo urejali svoj urnik.

V tem »moram« je čutiti neko zunanjo kontrolo in prisilo. Kdo pravi, da moram? Kaj pa, če ne bom? Se bo svet podrl? Ko verjamem, da nekaj »moram«, nimam izbire. Sem žrtev tistega, ki pravi, da moram. Svojo kontrolo in moč dam izven sebe. Zato se počutim šibko in nimam nadzora. Posledično mi uhaja tudi občutek, da zmorem in da sem uspešna. Pada samozavest. Povečuje se ranljivost in občutljivost na kritike. To vse deluje obremenjujoče. Zaradi vsega tega se začnem izmikati nalogam. S tem pa »moram« samo še bolj pritiska name in mi jemlje energijo.

Zato je ključ v tem, da »moram« zamenjamo z »lahko«. Ker »lahko« vsebuje izbiro. Sama se lahko odločim, kaj bom in česa ne bom naredila. Postavim si prioritete. Tako postanem kreatorka svojega življenja, posla, uspeha. Ko vem, da nekaj »lahko« ali pa tudi ne, se zavedam svoje možnosti izbire.

In kaj je pri tem najlepše? Iz svojega seznama opravil začnem takoj črtati vse tisto, za kar ne vem več, zakaj bi to »morala« narediti. Odprem si možnost, da dam na svoj seznam tisto, kar hočem. To mi pa daje energijo in me motivira.

Je torej preobremenjenost samo iluzija ali resen izziv?

Preobremenjenost je torej velikokrat posledica nejasnosti, pomanjkanja prioritet in ciljev, pretiranega razmišljanja, slabe organizacije dela, igranja žrtve, odlašanja, perfekcionizma in drugih mitov o upravljanju s časom, ki jim nasedamo. To so stvari, ki nas veliko bolj izčrpavajo kot samo delo.

Občutek preobremenjenosti pogosto ne dokazuje realne količine dela, ki naj bi ga opravili. Je samo občutek. Kadar pa dejansko gre za preveč nalog, pa nas lahko rešuje določanje prioritet, delegiranje nalog, strateško delovanje in postavljanje meja. V glavnem pa delovanje. In manj razmišljanje.

Če bi želeli zmanjšati svojo preobremenjenost in dobiti več nadzora nad svojim časom in delom, vas vabim na brezplačno delavnico Zmagovalna miselnost za večjo optimizacijo časa, ki bo 24. 1. 2023 online. Kliknite tukaj, če vas zanima več.