Zakaj tako težko rečemo NE? Ko nas pretirana ustrežljivost ovira pri postavljanju meja

Zakaj nam je včasih lažje razočarati sebe kot druge?

»Saj ni problema, bom jaz uredila,« odgovorimo sodelavki, čeprav imamo že tako preveč dela.

»Seveda, lahko,« rečemo, ko nas nekdo prosi za uslugo, čeprav smo si ta čas namenili zase.

»Samo še tokrat,« si obljubimo, čeprav dobro vemo, da smo si enako obljubili že prejšnjič.

Navzven smo prijazni, razumevajoči in pripravljeni pomagati. V sebi pa čutimo nezadovoljstvo, utrujenost, včasih celo jezo. Na druge, ker od nas vedno nekaj pričakujejo. In nase, ker smo ponovno privolili v nekaj, česar si pravzaprav nismo želeli.

Zakaj tako pogosto rečemo DA, čeprav v sebi čutimo NE? Zakaj nam je včasih pomembneje, da ne razočaramo drugih, kot da ostanemo zvesti sebi?

Odgovor se pogosto skriva v naših prepričanjih o sebi, odnosih in tem, kaj moramo storiti, da bomo sprejeti, cenjeni in ljubljeni.

Ko prijaznost postane pretirana ustrežljivost

Prijaznost, pripravljenost pomagati in upoštevanje potreb drugih so dragocene lastnosti. Omogočajo nam ustvarjanje kakovostnih odnosov, sodelovanje in medsebojno podporo.

Toda med pristno prijaznostjo in pretirano ustrežljivostjo obstaja pomembna razlika.

Pristna prijaznost izhaja iz svobodne izbire. Pretirana ustrežljivost pa pogosto iz strahu pred posledicami naše zavrnitve.

Ko smo pristno prijazni, pomagamo zato, ker si to želimo, ker nam je mar in ker se za to zavestno odločimo. Pri tem upoštevamo tudi svoje potrebe, zmožnosti in omejitve.

Ko smo pretirano ustrežljivi, pa pogosto pomagamo zato, ker se bojimo, kaj bi se zgodilo, če bi rekli NE.

Morda nas skrbi, da bo drugi razočaran. Da bo jezen. Da nas ne bo več maral. Da bomo izpadli sebični, neprijazni ali nesposobni.

Zato privolimo. Ne nujno zato, ker bi to želeli, temveč zato, ker se želimo izogniti neprijetnim občutkom ali odzivom drugih.

In prav tukaj se začne težava.

Ko svoje odločitve vedno znova prilagajamo pričakovanjem drugih, lahko postopoma izgubljamo stik s svojimi potrebami, željami in mejami.

Kaj se skriva za potrebo, da bi ugajali drugim?

Pretirana ustrežljivost se običajno ne razvije čez noč. Pogosto gre za naučen vzorec vedenja, ki je bil nekoč za nas smiseln ali celo koristen.

Morda smo se že v otroštvu naučili, da smo pohvaljeni, kadar smo pridni, ubogljivi, prilagodljivi in ne povzročamo težav.

Morda smo dobivali sporočila, kot so:

• »Bodi pridna in ne ugovarjaj.«
• »Ne bodi sebična.«
• »Pomagati moraš drugim.«
• »Kaj bodo pa drugi rekli?«
• »Ne smeš razočarati ljudi, ki te imajo radi.«

Takšna sporočila sama po sebi niso nujno škodljiva. Težava nastane, kadar jih ponotranjimo kot toga pravila, po katerih moramo živeti, da bi bili vredni sprejetosti.

Postopoma lahko razvijemo prepričanja:

»Če rečem NE, sem sebična.«

»Če nekoga razočaram, sem slaba oseba.«

»Da me bodo drugi sprejemali, moram izpolnjevati njihova pričakovanja.«

»Moje potrebe niso tako pomembne kot potrebe drugih.«

»Za dobre odnose sem odgovorna jaz.«

Ta prepričanja lahko postanejo tako samoumevna, da jih sploh ne prepoznamo več kot prepričanja. Doživljamo jih kot resnico.

In potem se čudimo, zakaj nam je tako težko postaviti mejo.

Pogosto namreč ni največja ovira to, da ne znamo reči NE. Ovira je, kaj verjamemo, da naš NE pomeni.

Ko svojo vrednost merimo z zadovoljstvom drugih

Eden od pomembnih razlogov za pretirano ustrežljivost je lahko tudi občutek lastne vrednosti, ki je preveč odvisen od zunanjega potrjevanja.

Če svojo vrednost povezujemo s tem, koliko smo koristni, prijazni, uspešni ali priljubljeni, postane zadovoljstvo drugih pomembno merilo našega samovrednotenja.

Kadar so drugi z nami zadovoljni, se počutimo sprejete in vredne.

Ko pa nekdo izrazi nezadovoljstvo, nas kritizira ali zavrne našo prošnjo, lahko to doživimo kot dokaz, da z nami nekaj ni v redu.

V takšnem primeru postavljanje meja ni več samo vprašanje komunikacije. Postane vprašanje naše samopodobe.

Če verjamemo, da moramo ugajati drugim, da bi bili vredni, bomo težko tvegali njihovo nezadovoljstvo.

Zato je pri preseganju pretirane ustrežljivosti pomembno razvijati bolj stabilen, notranje zasidran občutek lastne vrednosti.

Naša vrednost namreč ni odvisna od tega, koliko ljudem smo ustregli, koliko nalog smo prevzeli ali koliko ljudi je z nami zadovoljnih.

Lahko smo dobri ljudje tudi, kadar rečemo NE. Lahko smo spoštljivi tudi, kadar se ne strinjamo. In lahko smo vredni sprejetosti tudi, kadar ne izpolnimo pričakovanj drugih.

Zakaj nas ob postavljanju meja spremlja občutek krivde?

Predstavljajmo si učiteljico, ki jo sodelavka prosi, naj ponovno prevzame njeno nadomeščanje.

Učiteljica ima tisti dan že veliko obveznosti, zato prošnjo vljudno zavrne.

Sodelavka je razočarana.

Čeprav učiteljica ve, da je bila njena odločitev upravičena, jo začne spremljati neprijeten občutek.

»Mogoče bi ji pa vseeno lahko pomagala.«

»Saj bi že nekako zmogla.«

»Zdaj bo mislila, da nisem kolegialna.«

Občutek krivde jo lahko spremlja še dolgo po pogovoru.

Toda ali je res storila kaj napačnega?

Ne nujno.

Pomembno je razlikovati med dejansko odgovornostjo za svoje ravnanje in občutkom odgovornosti za čustva drugih ljudi.

Odgovorni smo za to, kako komuniciramo, kako ravnamo z drugimi in ali spoštujemo dogovore ter svoje obveznosti.

Nismo pa odgovorni za to, da so drugi vedno zadovoljni z našimi odločitvami.

Nekdo je lahko razočaran nad našo mejo, ne da bi bila ta meja napačna.

To spoznanje je za ljudi, ki so navajeni pretirane ustrežljivosti, pogosto velik izziv.

Dolgo so namreč živeli s prepričanjem, da je treba neprijetne občutke drugih čim prej odpraviti. Tudi na svoj račun.

Zato lahko postavljanje meja na začetku spremljajo krivda, strah in nelagodje.

Toda občutek krivde ni vedno dokaz, da smo ravnali napačno. Včasih je samo znak, da ravnamo drugače, kot smo bili vajeni.

Kakšno ceno plačujemo za pretirano ustrežljivost?

Pretirana ustrežljivost ima lahko na prvi pogled številne prednosti.

Drugi nas doživljajo kot prijazne, zanesljive in pripravljene pomagati. Redkeje prihajamo v konflikte. Pogosto dobivamo pohvale in priznanja.

Toda dolgoročno lahko za takšen način delovanja plačujemo visoko ceno.

Kadar neprestano dajemo prednost potrebam drugih, nam lahko začne zmanjkovati časa in energije zase.

Prevzemamo več obveznosti, kot jih zmoremo. Težko prosimo za pomoč. Svoje potrebe odlagamo na pozneje.

Ob tem se lahko začne kopičiti nezadovoljstvo.

Paradoksalno lahko postanemo jezni prav na ljudi, ki jim ves čas ustrežemo.

»Zakaj me vedno nekaj prosijo?«

»Zakaj nihče ne pomisli name?«

»Zakaj moram vedno jaz vse narediti?«

Toda pri tem je pomembno tudi vprašanje: Ali sem drugim sploh jasno pokazala, kje so moje meje?

Če vedno privolimo, čeprav si tega ne želimo, drugi pogosto niti ne vedo, da prestopajo naše meje.

Pretirana ustrežljivost lahko tako postopoma škoduje prav tistim odnosom, ki jih želimo z njo ohraniti.

Namesto pristnosti se pojavljajo zamere. Namesto iskrenosti prikrito nezadovoljstvo. Namesto sodelovanja občutek izkoriščenosti.

Zdravi odnosi pa ne temeljijo na tem, da je ena oseba vedno zadovoljna na račun druge.

Kako od pretirane ustrežljivosti do zdravih meja?

Sprememba se ne začne s tem, da postanemo manj prijazni.

Začne se s tem, da postanemo bolj pozorni nase in na razloge za svoje odločitve.

1. Prepoznajmo svoje vzorce

Naslednjič, ko nas nekdo prosi za uslugo, se vprašajmo:

»Ali si to res želim narediti?«

»Ali imam za to čas in energijo?«

»Ali bom privolila zato, ker to želim, ali zato, ker se bojim reči NE?«

Že samo prepoznavanje razlike med željo in občutkom dolžnosti nam omogoča bolj zavestno odločanje.

2. Preverimo svoja prepričanja

Če ob zavrnitvi začutimo krivdo, raziščimo, katero prepričanje jo spremlja.

Na primer:

»Če ne pomagam, sem sebična.«

Ali je to res?

Ali je človek, ki upošteva tudi svoje potrebe, nujno sebičen?

Ali bi enako strogo presojali prijateljico, ki bi v podobni situaciji postavila mejo?

Pogosto ugotovimo, da imamo do sebe precej strožja merila kot do drugih.

3. Dovolimo si čas za odločitev

Ljudje, ki so pretirano ustrežljivi, pogosto privolijo avtomatično, še preden preverijo svoje zmožnosti.

Zato je lahko prvi korak zelo preprost: ne odgovorimo takoj.

Namesto samodejnega DA lahko rečemo:

»Preverim svoje obveznosti in ti sporočim.«

»Potrebujem nekaj časa za razmislek.«

»Trenutno ne vem, ali bom lahko. Ti odgovorim pozneje.«

S tem ustvarimo prostor za zavestno odločitev.

4. Naučimo se jasno in spoštljivo reči NE

Postavljanje meja ne zahteva agresivnosti, nesramnosti ali dolgih pojasnil.

Lahko smo prijazni in hkrati odločni.

»Razumem, da potrebuješ pomoč, vendar danes tega ne morem prevzeti.«

»Tokrat ne bom mogla sodelovati.«

»Hvala, da si pomislila name, vendar imam druge obveznosti.«

Pomembno je, da svoje zavrnitve ne razvrednotimo s pretiranim opravičevanjem, izgovori ali obljubami, ki jih ne želimo izpolniti.

Jasnost je pogosto bolj spoštljiva kot neiskrena privolitev.

5. Naučimo se prenesti nezadovoljstvo drugih

To je za marsikoga najzahtevnejši korak.

Mejo smo postavili. Povedali smo jo spoštljivo. Toda drugi je razočaran, nezadovoljen ali celo jezen.

Naš prvi impulz je lahko, da mejo umaknemo in ponovno privolimo.

Prav v tem trenutku pa imamo priložnost za spremembo.

Lahko priznamo občutke drugega, ne da bi se odpovedali svoji odločitvi.

»Razumem, da ti to otežuje situacijo, vendar svoje odločitve ne bom spremenila.«

Pri tem seveda upoštevamo tudi svoje dejanske obveznosti, dogovore in odgovornosti.

Postavljanje meja ne pomeni, da nam ni mar za druge. Pomeni, da nam je mar tudi zase.

Od ustrežljivosti k notranji suverenosti

Ko začnemo postavljati meje, se ne spreminja samo naš način komunikacije.

Spreminja se tudi naš odnos do sebe.

Postopoma se učimo, da imamo pravico do svojih potreb, želja, odločitev in omejitev.

Da lahko prenesemo nestrinjanje drugih, ne da bi zaradi tega podvomili o svoji vrednosti.

Da lahko ostanemo spoštljivi tudi takrat, ko nismo ustrežljivi.

In predvsem, da nam za ohranjanje kakovostnih odnosov ni treba vedno znova zapuščati samih sebe.

Notranja suverenost namreč ne pomeni, da delamo samo tisto, kar nam ustreza, ali da nas potrebe drugih ne zanimajo.

Pomeni, da znamo prevzeti odgovornost zase, hkrati pa spoštovati druge.

Da se ne odločamo zgolj iz strahu pred zavrnitvijo, temveč tudi na podlagi svojih vrednot, potreb in zmožnosti.

Da znamo reči DA, kadar to res želimo, in NE, kadar je to potrebno.

Prava prijaznost ne zahteva, da se odpovemo sebi. In zdravi odnosi ne zahtevajo, da smo vedno na voljo.

Morda je zato eno najpomembnejših vprašanj, ki si jih lahko zastavimo, naslednje:

Kolikokrat sem v zadnjem času rekla DA drugim, čeprav sem s tem rekla NE sebi?

Vprašanja za razmislek

• V katerih odnosih ali situacijah najtežje rečem NE? Kaj me pri tem najbolj skrbi?
• Kaj verjamem, da se bo zgodilo, če nekoga razočaram ali ne izpolnim njegovih pričakovanj?
• Katero mejo bi želela postaviti, če me pri tem ne bi oviral občutek krivde?

---

Želite razviti več samozavesti pri postavljanju meja?

Postavljanje meja ni zgolj komunikacijska veščina. Tesno je povezano z našo samopodobo, prepričanji, občutkom lastne vrednosti in sposobnostjo, da ostanemo zvesti sebi tudi takrat, ko se drugi z nami ne strinjajo.

Na izobraževanju Kako postavimo meje in samozavestno komuniciramo? raziskujemo, kaj nas ovira pri postavljanju meja, kako preseči pretirano ustrežljivost in občutke krivde ter kako razvijati jasno, spoštljivo in samozavestno komunikacijo.

Izobraževanje je namenjeno strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju in poteka v okviru sistema KATIS.

Več informacij o programu in terminih najdete na www.saskaklemencic.com/katis.

mag. Saška Klemenčič
Izobraževanje in coaching