Ko nas ne izčrpava samo delo, ampak tudi način, kako se z njim spoprijemamo

Zakaj nas poleg številnih obveznosti izčrpavajo tudi perfekcionizem, odlašanje, občutek dolžnosti in nenehno razmišljanje o nedokončanem delu?

Se vam je že zgodilo, da ste bili ob koncu dneva popolnoma izčrpani, čeprav ste imeli občutek, da niste naredili skoraj ničesar?

Ves dan ste bili zaposleni. Odgovarjali ste na sporočila, reševali sprotne težave, razmišljali o nalogah, ki vas čakajo, in se trudili uskladiti številne obveznosti. Ko ste se končno ustavili, pa ste ugotovili, da najpomembnejših stvari sploh še niste opravili.

Občutek preobremenjenosti je bil kljub temu povsem resničen.

Včasih nas izčrpa že sama količina dela. Drugič pa k utrujenosti pomembno prispevajo tudi način, kako razmišljamo o svojih obveznostih, pričakovanja, ki jih imamo do sebe, in naše navade pri organizaciji dela.

Ne izčrpava nas torej vedno samo tisto, kar počnemo. Izčrpava nas lahko tudi vse tisto, kar nosimo v svojih mislih, česar se bojimo, kar odlašamo in kar od sebe pričakujemo.

Če želimo bolje obvladovati stres, je pomembno razumeti oboje: zunanje obremenitve in notranje pritiske.

Preobremenjenost ni vedno samo vprašanje organizacije časa

V vzgoji in izobraževanju se strokovni delavci pogosto srečujejo s številnimi, med seboj prepletenimi zahtevami.

Poleg neposrednega dela z učenci ali otroki so tu še priprave, dokumentacija, sestanki, komunikacija s starši, sodelovanje s sodelavci, reševanje konfliktov in številne nepredvidene situacije.

Včasih je dela objektivno preveč. Takrat boljša organizacija časa sama po sebi ne more odpraviti težave. Potrebne so lahko spremembe v razporeditvi nalog, delovnih pogojih, organizaciji dela ali dodatna podpora.

Toda obstajajo tudi situacije, ko nas poleg dejanskih zahtev dodatno obremenjujejo naši miselni in vedenjski vzorci.

Poglejmo šest dejavnikov, ki lahko pomembno vplivajo na doživljanje preobremenjenosti.

1. Ko imamo veliko nalog, ne vemo pa, kaj je najpomembnejše

Predstavljajmo si učiteljico, ki zjutraj pride v službo z jasnim namenom, da bo dokončala priprave za naslednji teden.

Toda še preden se loti dela, prejme elektronsko sporočilo starša, sodelavka jo prosi za pomoč, vodstvo potrebuje določene podatke, vmes pa se pojavi še težava z učencem.

Ko se končno vrne k prvotni nalogi, je že precej utrujena.

V takšnih situacijah nas ne obremenjuje samo količina nalog, ampak tudi nenehno odločanje, česa se lotiti najprej.

Če nimamo jasnih prioritet, lahko vse naloge doživljamo kot enako nujne.

Posledično preskakujemo med opravili, izgubljamo osredotočenost in imamo občutek, da ves čas nekaj delamo, vendar nikamor ne pridemo.

Pomaga nam lahko preprosto vprašanje:

»Kaj je danes res pomembno in kaj lahko počaka?«

Vse naloge niso enako pomembne. Prav tako ni nujno, da je vsaka naloga, ki jo nekdo predstavi kot nujno, tudi naša najpomembnejša naloga.

Pri določanju prioritet je zato koristno razlikovati med pomembnim, nujnim in tistim, kar lahko odložimo, predamo komu drugemu ali opravimo drugače.

Jasnost nam ne zmanjša nujno količine dela, lahko pa zmanjša občutek kaosa in nam pomaga učinkoviteje usmerjati energijo.

2. Ko izgubljamo osredotočenost in ves čas preskakujemo med nalogami

Kolikokrat se vam zgodi, da začnete opravljati eno nalogo, nato pa vas nekaj prekine?

Preverite elektronsko pošto. Odgovorite na sporočilo. Spomnite se še nečesa, kar morate urediti. Odprete nov dokument. Vmes zazvoni telefon.

Ko se vrnete k prvotni nalogi, potrebujete nekaj časa, da ponovno ugotovite, kje ste ostali.

Takšno pogosto preklapljanje pozornosti lahko povečuje miselni napor in otežuje dokončevanje zahtevnejših opravil.

Ob koncu dneva imamo zato lahko občutek, da smo bili ves čas aktivni, vendar smo opravili manj, kot smo pričakovali.

Seveda pri delu z ljudmi vseh prekinitev ne moremo preprečiti. Nepredvidljive situacije so del pedagoškega poklica.

Lahko pa razmislimo, kje imamo možnost ustvariti več prostora za osredotočeno delo.

Morda lahko določena administrativna opravila združimo. Morda ni treba na vsako nenujno sporočilo odgovoriti takoj. Morda si lahko za zahtevnejšo nalogo rezerviramo čas, v katerem zmanjšamo prekinitve, kolikor nam delovne okoliščine dopuščajo.

Pomembno vprašanje je:

»Kaj mi najpogosteje krade pozornost in na kaj od tega lahko vplivam?«

3. Ko vse svoje obveznosti nosimo v glavi

Včasih nas ne izčrpava samo opravljanje nalog, ampak tudi nenehno razmišljanje o njih.

»Ne smem pozabiti poklicati staršev.«

»Pripraviti moram poročilo.«

»Naslednji teden imam sestanek.«

»Še vedno nisem odgovorila na tisto sporočilo.«

»Kaj pa, če sem kaj pozabila?«

Takšne misli se lahko pojavljajo tudi takrat, ko sploh ne delamo.

Med kosilom. Na sprehodu. Zvečer pred spanjem.

Naš delovni dan se je morda že končal, vendar naše misli še vedno ostajajo pri službenih obveznostih.

Kadar skušamo vse naloge ohranjati v spominu, lahko doživljamo dodatno miselno obremenitev.

Zato je koristno, da naloge prenesemo iz glave v zanesljiv sistem zapisovanja.

To je lahko rokovnik, seznam opravil ali digitalno orodje. Pomembno je predvsem, da vemo, kje imamo zapisane svoje obveznosti in kdaj jih bomo ponovno pregledali.

S tem si lahko zmanjšamo potrebo po nenehnem opominjanju.

Toda pozor: seznam nalog ni namenjen temu, da bi se ob pogledu nanj počutili še bolj preobremenjene.

Njegov namen je, da nam pomaga ustvariti preglednost, določiti prioritete in se odločiti, kaj bomo naredili ter česa trenutno ne bomo.

4. Ko nas odlašanje izčrpava bolj kot sama naloga

Vsi kdaj odlašamo.

Včasih zato, ker smo utrujeni. Drugič zato, ker ne vemo, kako bi se naloge lotili. Lahko nas ovira tudi strah pred neuspehom, neprijetnost naloge ali občutek, da je prezahtevna.

Predstavljajmo si strokovno delavko, ki mora opraviti zahteven pogovor s staršem.

Ve, da je pogovor potreben, vendar ga vedno znova prestavlja.

Medtem razmišlja:

»Kaj, če bo starš jezen?«

»Kaj, če ne bom znala odgovoriti?«

»Kaj, če se bo pogovor sprevrgel v konflikt?«

Pogovora še ni opravila, vendar jo misel nanj že več dni obremenjuje.

Odlašanje ji sicer omogoča, da se začasno izogne neprijetni situaciji, vendar težava ostaja.

Pogosto se ji pridružijo še občutki krivde, nezadovoljstva in dodatne napetosti.

Pri tem ni vedno koristno, da si preprosto rečemo: »Nehaj odlašati in se loti dela.«

Veliko bolj učinkovito je raziskati, kaj nas pri določeni nalogi pravzaprav ovira.

Se bojimo neuspeha? Ne vemo, kje začeti? Potrebujemo dodatne informacije? Smo preutrujeni? Je naloga resnično izvedljiva v danih okoliščinah?

Ko prepoznamo oviro, lažje poiščemo ustrezen način ukrepanja.

Včasih je dovolj, da nalogo razdelimo na manjše korake.

Namesto »Pripraviti moram celotno poročilo« si lahko rečemo: »Danes bom pripravila samo osnutek.«

Majhen, izvedljiv korak lahko zmanjša občutek nemoči in nam pomaga ponovno vzpostaviti občutek vpliva.

5. Ko zaradi perfekcionizma nikoli ni dovolj dobro

Perfekcionizem je lahko eden od pomembnih notranjih virov stresa.

Želimo si, da bi bilo naše delo kakovostno. To je razumljivo in pri pedagoškem delu tudi pomembno.

Težava nastane, kadar kakovost enačimo s popolnostjo.

Ko verjamemo, da mora biti vsaka priprava brezhibna, vsak pogovor uspešen, vsaka odločitev pravilna in vsak učenec zadovoljen.

Takšna pričakovanja so pogosto nerealna.

Lahko nas vodijo v pretirano preverjanje, popravljanje podrobnosti, težave pri zaključevanju nalog in občutek, da nikoli ne naredimo dovolj.

Perfekcionizem je lahko povezan tudi s samopodobo.

Če svojo vrednost povezujemo s tem, kako dobro opravimo delo, lahko vsako napako doživimo kot osebni neuspeh.

Namesto da bi si rekli: »Tokrat mi ni uspelo tako, kot sem želela,« si rečemo: »Nisem dovolj dobra.«

In tako posamezna delovna situacija postane merilo naše osebne vrednosti.

Pomembno je, da se naučimo razlikovati med strokovno odgovornostjo in pretiranimi zahtevami do sebe.

Kakovostno opravljeno delo ne pomeni vedno popolno opravljenega dela.

Včasih je naloga opravljena dovolj dobro, čeprav bi jo lahko še izboljševali.

Koristno se je vprašati:

»Kaj je pri tej nalogi res pomembno?«

»Kakšna raven kakovosti je potrebna?«

»Ali dodatni čas in trud še pomembno izboljšujeta rezultat?«

»Ali od sebe zahtevam nekaj, česar ne bi pričakovala od sodelavke?«

Takšna vprašanja nam pomagajo razvijati bolj realna pričakovanja in zmanjševati nepotrebne notranje pritiske.

6. Ko nas izčrpava prepričanje, da moramo vse narediti sami

»Moram.«

Kako pogosto uporabljamo to besedo?

»Moram pripraviti še to.«

»Moram pomagati sodelavki.«

»Moram odgovoriti na vsa sporočila.«

»Moram poskrbeti, da bodo vsi zadovoljni.«

Nekatere stvari seveda res moramo opraviti. Imamo poklicne obveznosti, odgovornosti in dogovore, ki jih je treba spoštovati.

Toda med dejansko obveznostjo in notranjim prepričanjem, da moramo izpolniti prav vsako pričakovanje, obstaja pomembna razlika.

Včasih si nalagamo naloge, ki sploh niso naša odgovornost.

Prevzemamo delo drugih, ker težko rečemo NE.

Prizadevamo si zadovoljiti vse, ker nas je strah kritike.

Vztrajamo pri previsokih pričakovanjih, ker verjamemo, da bi morali zmogli več.

In kadar nam ne uspe, se počutimo krive, nesposobne ali neuspešne.

Tako lahko občutek dolžnosti postane pomemben vir notranjega pritiska.

Pri tem nam lahko pomaga vprašanje:

»Kdo pravi, da to moram narediti?«

Ali gre za mojo dejansko poklicno obveznost?

Za dogovor, ki sem ga sprejela?

Za pričakovanje druge osebe?

Ali za moje lastno prepričanje, da moram vedno pomagati, biti dosegljiva in vse opraviti brez napak?

Ko prepoznamo razliko, lažje ugotovimo, kje imamo možnost izbire.

Včasih lahko nalogo odklonimo. Drugič se lahko dogovorimo za drugačen rok. Tretjič prosimo za pomoč. Včasih pa moramo določeno obveznost preprosto opraviti, čeprav nam ni všeč.

Notranja suverenost ne pomeni, da nam nikoli ni treba storiti ničesar neprijetnega.

Pomeni, da znamo razlikovati med svojimi odgovornostmi in nepotrebnimi notranjimi pritiski ter se zavedamo, kje imamo možnost vpliva.

Vsega stresa ne moremo odpraviti s spremembo razmišljanja

Pri obvladovanju preobremenjenosti je pomembno, da ne spregledamo dejanskih okoliščin.

Če imamo preveč nalog, premalo časa, neustrezne pogoje dela ali premalo podpore, težave ne bomo rešili samo z boljšim načrtovanjem ali bolj pozitivnim razmišljanjem.

Prav tako ne moremo pričakovati, da bo posameznik z razvijanjem osebne odpornosti nadomestil pomanjkljivosti v organizaciji dela.

Včasih je treba jasno povedati, da je dela preveč.

Postaviti mejo.

Zaprositi za podporo.

Predlagati drugačno razporeditev nalog.

Ali skupaj z vodstvom poiskati ustreznejše rešitve.

Obvladovanje stresa zato vključuje tako osebne strategije kot spremembe okoliščin, kadar so te potrebne.

Pomembno je, da se vprašamo:

»Kaj me trenutno najbolj obremenjuje in kateri del te obremenitve lahko zmanjšam sama, pri čem pa potrebujem sodelovanje ali podporo drugih?«

Kako prepoznati, kaj nas v resnici izčrpava?

Ko smo pod stresom, pogosto razmišljamo predvsem o tem, kako bomo opravili vse naloge.

Toda morda bi bilo koristneje, da si najprej zastavimo nekoliko drugačna vprašanja.

• Katere obveznosti mi trenutno jemljejo največ energije?
• Katere od teh obremenitev so posledica dejanskih delovnih zahtev?
• Kje k svoji obremenjenosti prispevam s perfekcionizmom, odlašanjem ali pretiranim prevzemanjem odgovornosti?
• Katerim nalogam bi lahko določila drugačne prioritete?
• Kje bi morala postaviti jasnejše meje?
• Kaj potrebujem, da bi svoje delo opravljala kakovostno, ne da bi pri tem zanemarjala svoje zdravje in dobro počutje?

Odgovori nam lahko pomagajo oblikovati bolj realno sliko naše situacije.

In prav to je pomembno izhodišče za spremembo.

Od občutka preobremenjenosti do občutka vpliva

Stres ni vedno znak, da delamo nekaj narobe.

Včasih nas opozarja, da so zahteve, s katerimi se soočamo, večje od virov, ki jih imamo trenutno na voljo.

Drugič nas lahko opozori, da potrebujemo drugačno organizacijo dela, jasnejše prioritete, bolj zdrave meje ali spremembo svojih pričakovanj.

Pomembno je, da takšnih opozoril ne ignoriramo.

Namesto da se samo še bolj trudimo, se lahko vprašamo, kaj nam stres sporoča.

Ali potrebujemo počitek?

Pomoč?

Več jasnosti?

Manj perfekcionizma?

Pogovor o razporeditvi dela?

Ali pogum, da nečemu rečemo NE?

Ko razumemo, kaj nas obremenjuje, lažje poiščemo ustrezne načine za zmanjševanje stresa.

Včasih bomo lahko spremenili svoje razmišljanje ali ravnanje. Drugič bomo morali spremeniti okoliščine. Pogosto pa bo potrebna kombinacija obojega.

Ni naš cilj, da bi zmogli vedno več. Naš cilj je, da znamo svoje obveznosti, energijo in osebne vire usklajevati tako, da lahko dolgoročno kakovostno delamo in hkrati poskrbimo zase.

Kajti uspešnost se ne meri samo po tem, koliko naredimo.

Pomembno je tudi, kakšno ceno za to plačujemo.

---

Stres kot zaveznik: kako prepoznati svoje obremenitve in preprečevati izgorelost?

Stres je del našega poklicnega in osebnega življenja, vendar ni vseeno, kako ga razumemo in kako se nanj odzivamo.

Na 16-urnem izobraževanju KATIS »Stres kot zaveznik: osebni načrt za preprečevanje izgorelosti« raziskujemo različne ravni stresa, prepoznavamo dejavnike tveganja za izgorelost ter razvijamo strategije za učinkovitejše obvladovanje obremenitev.

Posebno pozornost namenjamo samozavedanju, postavljanju meja, prepoznavanju osebnih virov moči in oblikovanju konkretnega načrta za preprečevanje izgorelosti.

Izobraževanje je namenjeno strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju.

Več informacij o programu in terminih najdete na www.saskaklemencic.com/katis.

mag. Saška Klemenčič
Izobraževanje in coaching